Določanje zrelosti in spravilo

Namen vodnika

Vodnik pokaže, zakaj je zrelost treba presojati glede na namen pridelka in ne po enem samem znaku, kako se izgube zmanjšajo z načrtovanjem spravila in kateri podatki se ob spravilu zapišejo.

Koraki

1. Najprej določimo namen pridelka. Namen pridelka (sveža poraba, shranjevanje, predelava, seme) določa, kaj pomeni zrelost. Enaki znaki zrelosti pri različnih namenih ne pomenijo istega trenutka spravila.
2. Izberemo merljive znake zrelosti. Znaki se izberejo vnaprej in so merljivi ali opisni na način, ki ga je mogoče ponoviti: barva in videz, trdota, vsebnost suhe snovi ali druga meritev, stanje listov in ovoja. Kar ni merljivo, se zapiše opisno, z mestom in datumom.
3. Spravilo načrtujemo po delih parcele. Zrelost ne nastopi povsod hkrati. Deli, ki so bili prej posejani, ležijo drugače ali imajo drugačna tla, dozorijo prej. Spravilo po delih zmanjša količino nezrelega ali prezrelega pridelka.
4. Upoštevamo vreme in razmere v tleh. Preden se stroji zapeljejo, se preveri vreme in nosilnost tal. V mokrih razmerah se povečata zbitost tal in blato na pridelku, ki oteži poznejše shranjevanje.
5. Zmanjšamo izgube med spravilom in prevozom. Nastavitve stroja, hitrost, višina padanja in čistost pridelka se preverijo pred začetkom. Poškodbe med spravilom se v skladišču ne popravijo.
6. Zabeležimo, kaj je bilo spravljeno. Po vsakem delu se zapišejo parcela, del parcele, sorta, datum, količina in kakovost pridelka ter opažene izgube. Brez zapisa primerjava med sezonami ni mogoča.

Zrelost ni enaka za vse namene

Zrelost je presoja, ali je pridelek v stanju, ki ustreza temu, kar z njim nameravamo. Zato se presoja ne more začeti pri koledarju, ampak pri namenu:

• sveža poraba zahteva pridelek v stanju, ko je že uporaben in še ničesar ni izgubil;
• shranjevanje zahteva pridelek, ki je dovolj dozorel, da prenese skladiščenje, in hkrati zdrav, brez poškodb in gnilobe;
• predelava ima lastne zahteve, ki jih določi kupec ali predelovalec;
• seme zahteva najstrožjo presojo: pridelek mora biti zrel, suh in brez primesi.

Ista barva ali isti videz zato pri različnih namenih ne pomeni istega trenutka spravila. Če namen ni določen, tudi zrelosti ni mogoče presoditi.

Pojmi se med kulturami razlikujejo in tega ni smiselno poenotiti: pri žitih, kjer se zrno loči od rastline, se to opravilo imenuje žetev, pri koreninkah izkop, pri plodovkah obiranje. V tem vodniku uporabljamo nadpomenko spravilo, ker velja za vse tri načine.

Kako se zrelost presoja

Presoja mora biti ponovljiva. To pomeni, da se znaki izberejo vnaprej in da se zapiše, kaj je bilo gledano in kje:

1. Videz in barva – sprememba barve listov, ovoja, plodu ali gomolja. Zapiše se, kje na rastlini se sprememba kaže in v kakšnem deležu rastlin na delu parcele.
2. Doslednost in trdota – meritev, ki jo je mogoče ponoviti na istem mestu v enakih razmerah.
3. Vsebnost suhe snovi ali druga meritev, kjer je za to na voljo oprema.
4. Stanje rastline kot celote – ali rastlina še raste ali se je rast ustavila.

Vsaka presoja se zapiše z datumom, delom parcele in vremenskimi razmerami. Brez tega zapisa ostane odločitev stvar spomina, iz nje pa se nič ne naučimo.

Kako se pri spravilu zmanjšajo izgube

Izgube pri spravilu nastajajo iz treh virov: nepravilnega časa, razmer v tleh in ravnanja s pridelkom.

Čas. Pridelek, ki ostane na polju predolgo, izgubi del pridelka zaradi prezrelosti, razpadanja, pada plodov in vremena. Pridelek, spravljen prezgodaj, izgubi kakovost in se slabše shranjuje. Spravilo po delih parcele je zato praviloma boljše od enkratnega spravila cele parcele.

Razmere v tleh. Prehod strojev po mokrih tleh povzroči zbitost, ki se pozna še v naslednji sezoni, in prinese blato na pridelek. Preden se začne, se preveri nosilnost tal in vreme. Kdaj je zaradi tega treba spravilo prekiniti in pod katerimi pogoji se nadaljuje, opisuje objava Kdaj spravilo prekiniti in kdaj nadaljevati?.

Ravnanje s pridelkom. Nastavitve stroja, hitrost vožnje, višina padanja in čistost pridelka določajo, koliko poškodb nastane. Poškodbe, ki nastanejo pri spravilu, so v skladišču vstop za gnulobo. Ločevanje poškodovanega pridelka sproti zmanjša izgube v skladišču. Koliko pridelka ostane za strojem in kje, se ne da presoditi po občutku: postopek merjenja izgub po izvoru je opisan v objavi Izgube pri strojnem spravilu: kako jih izmerimo?.

Kaj se beleži

Beleženje je del spravila, ne dodatek. Ob vsakem delu se zapiše vsaj:

• parcela in del parcele – ker se deli med sabo razlikujejo;
• sorta in, kjer je pomembno, serija semena ali sadik;
• datum spravila in vreme v dneh pred njim;
• količina pridelka (z enoto in, če je mogoče, z meritvijo, ne le z oceno na oko);
• kakovost: zrelost, poškodbe, prisotnost gnilobe in primesi;
• izgube in njihov vzrok, če je znan;
• posebnosti: zaustavitve stroja, okvare, spremembe nastavitev.

Kjer se pridelek meri med spravilom (merilnik pridelka, tehtnica), je treba vedeti, da je kakovost podatka odvisna od kalibracije merilnika. Nekalibriran merilnik daje natančno videti številke, ki pa niso primerljive med stroji, parcelami ali leti (glej vir). Zapis, ki mu ne moremo zaupati, je slabši od pošteno označene ocene.

Ti zapisi so edina podlaga za primerjavo med sezonami: kje so se izgube pojavile, kdaj in zakaj. Brez njih se odločitve vsako leto sprejemajo znova, brez izkušnje.

Od česa je priporočilo odvisno

Priporočila iz tega vodnika ni mogoče prenesti na druge razmere brez podatkov, ki so našteti spodaj. Kjer podatka ni, priporočila ne navajamo.

• Znaki in meje zrelosti: odvisni so od kulture, sorte in namena pridelka.
• Čas spravila: odvisen je od vremena, razmer v tleh in zmogljivosti opreme.
• Dovoljeni obseg izgub: odvisen je od namena pridelka in od tega, ali je pridelek namenjen shranjevanju ali takojšnji porabi.
• Meritve, ki jih uporabimo: odvisne so od opreme in od tega, kaj je za posamezno kulturo sploh merljivo brez laboratorija.

Povezane kulture in težave

Kulture

• Čebula Čebula je zelenjadnica, pri kateri namen pridelka – mlada čebula in čebulček ali čebulice za skladiščenje – določi čas spravila in ravnanje po njem. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali presajanje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Česen Česen je zelenjadnica, pri kateri o izidu pridelave najbolj odločita izbira in zdravje sadilnega materiala ter oblika, ki ji ustreza čas sajenja. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro materiala, kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost ter sušenje in shranjevanje pridelka.
• Koruza Koruza je toploljubna poljščina, pri kateri namen pridelka – zrno ali silaža – določi izbiro sorte, gostoto posevka in čas spravila. Vodič pojasnjuje pridelovalne zahteve, umestitev v kolobar, pripravo setvišča, setev, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo zrna in silaže, kakovost in shranjevanje ter navaja, kateri podatki o površini so za odločitve potrebni.
• Krompir Krompir je poljščina, pri kateri se pridelek oblikuje pod zemljo, zato so odločitve o tleh, obdelavi, oskrbi in spravilu med seboj tesno povezane. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje ter navaja, katere odločitve zahtevajo podatke o lastni površini.
• Paradižnik Paradižnik pridelujemo na prostem ali v zavarovanem prostoru, in način pridelave bistveno spremeni oskrbo, varstvo in spravilo. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sort in sadik, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo rastline, varstvo, spravilo, kakovost plodov in shranjevanje ter navaja, katere podatke je treba še določiti.
• Pšenica Pšenica je poljščina, pri kateri namen pridelka – kakovostno zrno ali krmno zrno – spremeni tehnologijo, zlasti prehrano rastlin in merila ob spravilu. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, prehrano po razvojnih fazah, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost zrna in shranjevanje ter navaja, katere podatke je treba še določiti.
• Solata Solata je zelenjadnica kratke rastne dobe, pri kateri se tehnologija razlikuje glede na to, ali pridelujemo glave, listno solato ali mlado solato za rezanje. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Korenje Korenje je zelenjadnica, pri kateri pridelek nastane v tleh, zato sta zgradba tal in oskrba posevka med rastjo odločilni za obliko in kakovost korena. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Fižol Fižol je stročnica, ki živi v simbiozi z bakterijami, ki vežejo dušik, zato se njegova pridelava po umestitvi v kolobar in po prehrani razlikuje od večine drugih vrtnin. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, oporo, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo stročja in zrna, kakovost ter shranjevanje.