Analiza tal in načrt gnojenja

Namen vodnika

Analiza tal zmanjša ugibanje pri gnojenju. Njen namen je pokazati stanje v tleh na tistem delu parcele, s katerega je bil vzorec odvzet, in iz tega sestaviti načrt gnojenja za posamezno homogeno enoto. Vodnik ne navaja odmerkov: količina se izračuna iz izvida, kulture, namena pridelka in stanja tal.

Koraki

1. Parcelo razdelimo na homogene enote. Vzorec velja za tisto površino, s katere je odvzet. Dele parcele, ki se razlikujejo po tleh, nagibu, globini, osončenosti ali prejšnji rabi, vzorčimo ločeno in vodimo kot ločeni enoti.
2. Odvzamemo vzorec. Vzorec se sestavi iz več podvzorcev z različnih mest iste homogene enote. Odvzame se iz koreninske cone obdelanega sloja, s čistim orodjem, ki ne rjavi. Podvzorcev z različnih enot ali različnih globin se nikoli ne meša v isto posodo.
3. Vzorec označimo in shranimo. Na vzorec se zapišejo parcela, homogena enota, globina odvzema, datum, kultura oziroma namen analize. Brez teh podatkov izvida ni mogoče pravilno razložiti, ker ni znano, na kaj se nanaša.
4. Izvid preberemo skupaj s pogoji. Izvid navaja izmerjene vrednosti in metodo. Pred uporabo se preveri, ali se podatki o enoti, globini in datumu ujemajo z oddanim vzorcem ter ali je laboratorij uporabil metodo, ki je primerna za naša tla in namen analize.
5. Iz izvida sestavimo načrt gnojenja. Načrt se sestavi v korakih: potreba kulture po hranilu, razpoložljivo hranilo v tleh, primanjkljaj in šele nato količina gnojila, izračunana iz deleža hranila v izbranem gnojilu.
6. Po sezoni preverimo, kaj je načrt prinesel. Rezultat se preveri ob stanju posevka in ob naslednji analizi. Če se spremenijo kultura, namen pridelka ali razmere, se načrt ponovno izračuna in ne prenese iz prejšnjega leta.

Kaj analiza tal pokaže in česa ne

Analiza tal meri tiste lastnosti vzorca, ki so bile naročene. Kaj bo izvid vseboval, je odvisno od obsega analize; običajno se med sabo razlikujejo vsaj te skupine podatkov:

• kislost oziroma pH – vpliva na to, katera hranila so rastlini dostopna in kako se odziva gnojenje;
• razpoložljiva hranila – povedo, koliko odmerjenega hranila je v tleh v času vzorčenja;
• organska snov – vpliva na strukturo tal, zadrževanje vode in življenje v tleh;
• druge meritve (npr. prevodnost) – so uporabne predvsem pri namakanju in v zavarovanih prostorih.

Prav tako pomembno je, česa izvid ne pokaže:

• kako so tla zgrajena – struktura, zbitost in razpored plasti se ugotavljajo na terenu, s prekopom profila ali z meritvijo upora pri potiskanju sonde;
• koliko vode je v tleh v trenutku odločitve – to je stvar spremljanja vlage, ne analize;
• koliko dušika bo rastlini na voljo skozi sezono – količina razpoložljivega dušika se v tleh hitro spreminja, zato enkraten vzorec ne opisuje celotne sezone;
• ali je bil vzorec reprezentativen – izvid opisuje vzorec, ki ga je laboratorij prejel.

Kadar izvid tal ne pojasni stanja posevka, je naslednji korak analiza rastlinskega tkiva: ta pokaže, kaj je rastlina v času odvzema sprejela, in ne, kaj je v tleh na voljo. Kako se tak vzorec odvzame, označi in pošlje, je opisano v objavi Analiza rastlinskega tkiva: kako odvzamemo vzorec?.

Ali bo izvid uporaben, se odloči že pred analizo: laboratorij izmeri tisto, kar mu pošljemo. Če vzorec ne opisuje enote, s katere je bil vzet, bo izvid natančno izmeril napačno stvar. Kako parcelo razdelimo na enote, kako izberemo mesta, v kateri globini in s čim odvzamemo ter kako vzorec pripravimo za laboratorij, opisuje objava Vzorčenje tal: kako odvzamemo vzorec, da bo izvid uporaben.

Količina hranila ni količina gnojila

To je najpogostejša napaka pri branju načrta gnojenja. Izvid poda stanje v tleh, načrt pa potrebo po hranilu za določeno kulturo in namen pridelka. Račun zato ostane razdeljen v korake, ki se jih ne sme združiti:

1. Potreba kulture po hranilu – izražena v masi hranila na površino.
2. Razpoložljivo hranilo v tleh – preračunano na isto površino in isto globino, na katero se nanaša izvid.
3. Primanjkljaj – razlika med potrebo in stanjem v tleh. Če je stanje višje od potrebe, gnojenje s tem hranilom ni utemeljeno.
4. Količina gnojila – primanjkljaj hranila, deljen z masnim deležem tega hranila v izbranem gnojilu.

Količina gnojila je torej praviloma večja od količine hranila, ker gnojilo poleg hranila vsebuje tudi druge snovi. Kdor količino hranila zapiše kot količino gnojila, bo tla pognojil premalo in bo po tem, ko se pomanjkanje pokaže na posevku, iskal vzrok na napačnem mestu.

Pri organskih virih je račun drugačen. Hranila v gnoju, kompostu in rastlinskih ostankih niso na voljo takoj in v celoti, zato se njihov prispevek upošteva po drugem postopku kot pri mineralnih gnojilih. Kolikšen je ta postopek in katere vrednosti veljajo, v tem vodniku ne navajamo, ker zanj nimamo preverjenega vira. Postopek (kaj se o viru zabeleži, kako se ugotovi njegova sestava, koliko prispevka se prizna in kako se izognemo dvojnemu štetju) je opisan v objavi Organski viri hranil: kako jih upoštevamo?.

Kdaj analizo ponoviti

Pogostost analize ni določena s številom let, ampak s tem, koliko se razmere v tleh spreminjajo. Analizo je smiselno ponoviti ob menjavi kulture ali namena pridelka, ob večji spremembi gnojenja ali obdelave tal, po apnenju in pri novi površini, katere prejšnje rabe ne poznamo. En izvid velja za eno homogeno enoto in za razmere, v katerih je bil odvzet; na drugi parceli ali v drugem letu ga ni mogoče uporabiti brez preverjanja.

Pogoste napake

• En vzorec za parcelo, ki ima očitno različne dele (globina, nagib, različna prejšnja raba).
• Mešanje podvzorcev z različnih globin ali z različnih enot v en vzorec.
• Uporaba izvida iz prejšnjih let brez preverjanja, ali razmere še veljajo.
• Zamenjava količine hranila s količino gnojila.
• Prenos odmerka z druge parcele, od drugega pridelovalca ali iz splošnega priporočila.

Od česa je priporočilo odvisno

Priporočila iz tega vodnika ni mogoče prenesti na druge razmere brez podatkov, ki so našteti spodaj. Kjer podatka ni, priporočila ne navajamo.

• Globina in čas vzorčenja: odvisna sta od kulture, koreninskega sistema in namena analize. V tem vodniku nista navedena kot univerzalna vrednost.
• Število podvzorcev na homogeno enoto: določeno je v veljavnih smernicah vzorčenja in v navodilih laboratorija.
• Obseg analize: katera hranila se merijo, je odvisno od kulture, prejšnjega gnojenja in vprašanja, na katerega iščemo odgovor.
• Odmerki gnojil: izračunajo se iz izvida, kulture in namena pridelka, zato jih vodnik ne navaja.

Povezane kulture in težave

Kulture

• Čebula Čebula je zelenjadnica, pri kateri namen pridelka – mlada čebula in čebulček ali čebulice za skladiščenje – določi čas spravila in ravnanje po njem. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali presajanje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Česen Česen je zelenjadnica, pri kateri o izidu pridelave najbolj odločita izbira in zdravje sadilnega materiala ter oblika, ki ji ustreza čas sajenja. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro materiala, kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost ter sušenje in shranjevanje pridelka.
• Koruza Koruza je toploljubna poljščina, pri kateri namen pridelka – zrno ali silaža – določi izbiro sorte, gostoto posevka in čas spravila. Vodič pojasnjuje pridelovalne zahteve, umestitev v kolobar, pripravo setvišča, setev, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo zrna in silaže, kakovost in shranjevanje ter navaja, kateri podatki o površini so za odločitve potrebni.
• Krompir Krompir je poljščina, pri kateri se pridelek oblikuje pod zemljo, zato so odločitve o tleh, obdelavi, oskrbi in spravilu med seboj tesno povezane. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje ter navaja, katere odločitve zahtevajo podatke o lastni površini.
• Paradižnik Paradižnik pridelujemo na prostem ali v zavarovanem prostoru, in način pridelave bistveno spremeni oskrbo, varstvo in spravilo. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sort in sadik, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo rastline, varstvo, spravilo, kakovost plodov in shranjevanje ter navaja, katere podatke je treba še določiti.
• Pšenica Pšenica je poljščina, pri kateri namen pridelka – kakovostno zrno ali krmno zrno – spremeni tehnologijo, zlasti prehrano rastlin in merila ob spravilu. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, prehrano po razvojnih fazah, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost zrna in shranjevanje ter navaja, katere podatke je treba še določiti.
• Solata Solata je zelenjadnica kratke rastne dobe, pri kateri se tehnologija razlikuje glede na to, ali pridelujemo glave, listno solato ali mlado solato za rezanje. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Korenje Korenje je zelenjadnica, pri kateri pridelek nastane v tleh, zato sta zgradba tal in oskrba posevka med rastjo odločilni za obliko in kakovost korena. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Fižol Fižol je stročnica, ki živi v simbiozi z bakterijami, ki vežejo dušik, zato se njegova pridelava po umestitvi v kolobar in po prehrani razlikuje od večine drugih vrtnin. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, oporo, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo stročja in zrna, kakovost ter shranjevanje.

Težave

• Rumenenje listov Listi izgubljajo zeleno barvo, rast se upočasni. Rumenenje ima lahko več različnih vzrokov – hranila, voda, tla, bolezen – zato je treba vzroke izločati enega po enega.